Zgodovina Opatjega sela

Točna letnica nastanka Opatjega sela ni znana, ime vasi pa je prvič omenjeno med letoma 1112 in 1121. Izhaja iz povezave z opatijo v Štivanu, od koder so benediktinci duhovno oskrbovali tukajšnje kraje. Pred tem je bila vas najverjetneje imenovana zgolj "selo", podobno kot mnoge druge po Slovenskem.

Po drugi svetovni vojni so obstajale ideje o spremembi imena zaradi cerkvene povezave, a do tega ni nikoli prišlo (ustni viri, krajevne kronike). Prebivalke in prebivalci Opatjega sela se imenujejo opajke in opajci.

Pred prvo svetovno vojno je bilo Opatje selo središče občine, ki je obsegala tudi vasi, ki danes sodijo pod Italijo (npr. Dol). Prebivalci so se večinoma preživljali s kmetijstvom – poljedelstvom in živinorejo –, dopolnila pa so predstavljale obrti, kot so škarabacarstvo, sodarstvo in kamnoseštvo.

Pomemben mejnik je bila ustanovitev Prosvetnega društva "Kras" leta 1904, ki deluje še danes z zbori in dramsko skupino. Število prebivalcev je naglo raslo: v letih pred vojno med 350 in 520 v Opatjem selu, skupaj s sosednjimi (Lokvica, Nova vas, Hud log) pa med 1300 in 1400. Po popisu 1910: Opatje selo 497, Lokvica 211, Nova vas 239, Hud log 89, Dol 330.

Na predvečer vojne – julij 1914 – je opajski župan organiziral ples, a so orožniki že prinesli plakate o splošni mobilizaciji. Vikar Simon Kos je med mašo protestiral proti veseljačenju, napoved pa, da v župniji ne bo ostala hiša pokonci, se je izkazala za preroško. Najhuje je sledilo leta 1915, ko je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski in se fronta premaknila na kraški rob.

Po italijanski vojni napovedi so domačini z območja frontne črte odšli v begunstvo: na Vipavsko, Štajersko, Kranjsko ali večinoma v Kralupy nad Vltavo na Češkem. Tam so delali na kmetijah in v tovarnah, Čehi pa so jih večinoma lepo sprejeli.

Časi begunstva so globoko vtisnjeni v opajsko zavest: pustna pesem "Čehi so se oženili" izhaja iz češke priredbe, starejše generacije pa še molijo češkega svetega angela. Zadnjih 15 let opajci ohranjajo stike z vsakoletnimi srečanji v Kralupih.

Vas je padla v neposredno fronto že julija 1915 (Doberdobski rob), leta 1916 so Italijani štirikrat zavzeli Opatje selo, a ga niso zadržali. Šele umik fronte 1917 je prinesel mir, a je ostal samo en hlev pokonci.

Begunci so se začeli vračati spomladi 1918, splošna vrnitev pa v naslednjih dveh letih – v porušene vasi pod italijansko oblastjo. Obnova je bila zamudna, ključno vlogo pa je igral arhitekt Maks Fabiani z vizionarsko zasnovo. Ta je že takrat predvideval, da bo avtomobil postal glavno prevozno sredstvo. S tem namenom je zasnoval obvoznico okrog vasi, v središču vasi pa dolgo avenijo od cerkve do pokopališča. Večina njegovih idej sicer ni bila realizirana, a je vas vseeno prevzela bolj meščansko arhitekturo s širšimi ulicami in s tem izgubila del tradicionalne kraške podobe.

Življenje je bilo težko: omejevanje slovenskega jezika, prevzemanje javnih funkcij s strani Italijanov ali kolaborantov, poitalijančevanje priimkov. Kljub temu je slovenski jezik preživel zahvaljujoč zavednim domačinom.

Ob začetku druge svetovne vojne, zlasti leta 1943, je Italija izvajala splošno mobilizacijo; mnogi fantje so prebežali k partizanom – prvi opajci septembra 1942. Po kapitulaciji Italije (september 1943) je v vasi za kratek čas zaplapolala slovenska, nato partizanska zastava.

Vas je nato obdala nemška okupacija z bodečo žico; nemška enota TOT je nadzorovala območje. Še živeči domačini se spominjajo represalij: zbiranje civilistov na placu, ki ga je preprečil župnik in oštir. V zadnjih letih so sledile čistke na obeh straneh, žrtve pa večinoma nedolžni civilisti; povojni poboji so se nadaljevali še po vojni.

Po nemški kapitulaciji leta 1945 se v Opatjem selu vzpostavi Svobodno tržaško ozemlje pod anglo-ameriško okupacijo – časi, ki jih starejši domačini še danes opisujejo kot "obilje". Otroci so od Američanov dobivali čokolado, cigarete in Coca-Colo, ki so jo mnogi naslednjič okusili šele po letu 1991. To so bili trenutki olajšanja po letih trpljenja, a hkrati negotovosti zaradi prihajajočega zarisa meje med Italijo in Jugoslavijo.

Ključno vlogo pri ohranitvi vasi v Sloveniji je odigral domačin Drago Marušič. Ta je v času prve Jugoslavije deloval kot ban dravske banovine, v času po vojni pa kot minister v jugoslovanski vladi. Kot član jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci je odločno zagovarjal slovenskost kraja z besedami "Opatje selo ne bo nikdar italijansko", kar je preprečilo njegovo priključitev Italiji. Domačini so ga sprva celo obtoževali zaradi izgube stikov z velikimi mesti kot Trst in Gorica, a je njegova intervencija zagotovila, da Opatje selo pripada matični državi. Po pričevanjih se zaradi spora z domačini Drago Marušič v domačo vas ni več vrnil.

V času druge Jugoslavije se je vas postopoma modernizirala: zgrajen je bil vodovod, ceste do Nove Gorice, kmetijstvo pa je počasi opuščalo mesto industrializaciji in zaposlitvam v Vipavski dolini. Ta prehod je zaznamoval novo ero – od samozadostne kraške skupnosti k povezavi z večjim svetom.

Danes je Opatje selo tretja največja vas v Občini Miren-Kostanjevica z okoli 500 prebivalci, kar je posledica hitre širitve v zadnjih letih. Kmetijstvo je redkost, ni gostilne ali množičnega turizma, službe pa vodijo v sosednjo dolino. Kljub temu delujeta vrtec še iz italijanskih časov in trgovina, infrastruktura pa se (pre)počasi prilagaja rasti. Opajci ohranjajo živ duh skupnosti: s športom, kulturnimi prireditvami in drugimi ohranjanji tradicij.

Opatje selo ni zgolj vas na kraškem robu – je živi spomin na preživetje, obnovo in nezlomljivost. Od benediktinskih časov prek vojnih vihr do današnjih druženj pod zvezdami prikazuje, kako majhna skupnost gradi svojo prihodnost na trdnih koreninah preteklosti. Vabi k odkrivanju, razumevanju in ohranjanju.