Obrti v Opatjem selu

Med najznačilnejšimi obrtmi v Opatjem Selu je škarabacarstvo, umetnost izdelovanja bičev za vprege volov, konj in oslov. Obrt se je v vas naselila okoli leta 1870, ko je iz Trsta prišel mojster Anton Pahor in s seboj prinesel potrebno znanje.

Največji razcvet je škarabacarstvo doživelo pred prvo svetovno vojno, ko je v vasi delovalo kar osem delavnic, v katerih je delo našlo okoli 50 domačinov. Ti so letno izdelali približno 100.000 bičev, ki so jih prodajali po vsej Avstro-Ogrski monarhiji.

Biče so izdelovali iz prožnega lesa koprivovca (po domače kropinca). Daljši biči, običajno nad 160 cm, so bili gladki in namenjeni konjskim vpregam, krajši, do 120 cm dolgi, pa pleteni in uporabljeni pri volih.

Sodarstvo ima korenine v začetku 20. stoletja, ko je leta 1903 Karlo Jelen pridobil obrtni list in se pri mojstru Maruju v Peperjanu izučil sodarskega poklica. Sprva je delo opravljal sam, kasneje pa je zaposlil več pomočnikov.

Izdelava kakovostnih lesenih sodov je potekala neprekinjeno do sredine 50. let 20. stoletja. Sodi iz Opatjega Sela so bili zelo cenjeni – med drugim so krasili vinske kleti grofov Devinskega gradu v Sesljanu.

Prva kamnolomska dejavnost v Opatjem Selu se omeni že pred prvo svetovno vojno, večji razcvet pa je prineslo obdobje italijanske oblasti, ko se je dejavnost razširila še na kamnoseštvo.

Ena izmed delavnic, ki po občasnem mirovanju nepretrgano deluje od leta 1978, predstavlja pomemben del lokalne gospodarske zgodovine. Po drugi svetovni vojni je v njej delalo kar 66 zaposlenih, izdelovali pa so stopnice, police, okenske in vratne okvirje (kraško imenovane jerti), ki še danes krasijo številne kraške hiše.

Danes je v vasi murvo treba že poiskati, nekoč pa je bilo to drevo nepogrešljivo pri gojenju sviloprejk. Na Goriško je sviloprejstvo uvedla cesarica Marija Terezija, dejavnost pa se je ohranila vse do po druge svetovne vojne.

Kmetje so v poznem spomladanskem času nekaj tednov skrbno hranili sviloprejkine gosenice z listi bele murve. Za listje so pogosto hodili globoko po Krasu in do Goriške nižine. Zadnji kokoni so bili v Opatjem Selu oddani okoli leta 1960, ko je naravno svilo postopoma nadomestila umetna svila.