Podatki o župniji
Župnik: Janko Kosmač
Naslov:
Opatje selo 41
5291 Miren
Tel: (05) 30 80 750
ZGODOVINSKI ORIS
Župnija Sv. Andreja, Opatje selo, obsega vasi Opatje selo, Nova vas, Lokvica, Hudi Log in šteje okrog 550 duš. Do priključitve Primorske k Jugoslaviji leta 1947 je bila del župnije tudi vas Dol, ki sedaj pripada župniji Jamlje v sosednji Italiji. Seveda župnija ni bila vedno v taki sestavi kot danes, zato si v naslednjih poglavjih preberite zgodovinski oris nastanka in spreminjanja župnije Opatje selo. Predvojno obdobje Duhovna oskrba Opatjega sela in okolice je bila vse do leta 1450 v domeni menihov benediktincev (opatov) iz samostana Štivan. Po tem letu pa Opatje selo pripade župniji Devin. Dušno pastirstvo so med leti 1607 in 1782 (do razpustitve samostana z dekretom Jožefa II.) opravljali redovniki serviti iz Devina. Po letu 1818 so oskrbo prevzeli svetni duhovniki. 
Leta 1643 postane Opatje selo samostojna kaplanija. Zaradi oddaljenosti od Devina so za kurata uredili hišo ali župnišče. V kraju so imeli kar precej dela, ker je bilo Opatje selo vedno najštevilčnejša vas v dekaniji Devin. To se da sklepati po zapisih v maticah. Vikariat je bil v Opatjem selu ustanovljen leta 1863 in je štel kar 1052 duš, leta 1935 pa je iz vikariata nastala župnija. Iz zgodovinskih virov ne razberemo, v kakšnih sakralnih objektih so opravljali obrede v prvih stoletjih od nastanka kraja. Prvi natančen zapis zasledimo šele leta 1789. Kot poroča v svojem zapisu arhidiakon Rizzi, je bila takratna cerkev zelo majhna, z enim samim oltarjem. Okrog nje je bilo pokopališče, ki so ga kasneje preselili na kraj, imenovan Plasina, po kugi, med leti 1855 in 1865, pa na sedanje mesto. Na kamnitem križu, ki stoji sredi sedanjega pokopališča je vklesana letnica 1867. V obdobju, ko je bil vikar Ivan Rogelja (1865 – 1880) so zgradili novo cerkev, ki je bila po izgledu in velikosti zelo podobna sedanji. Večja razlika je bila le pri zvoniku. Prejšnji je imel nad linami za zvonove nizek osmerokotnik pokrit s korci. Na levi strani je bila zgrajena kaplanija, na desni pa župnišče, vsak s svojim vrtom. Notranjost cerkve je leta 1896 poslikal Clemente De Neri iz Gorice. Istočasno je bil postavljen glavni oltar iz marmorja, delo domačega kamnoseka J. Semoliča. 26. septembra 1896 je cerkev posvetil goriški nadškof Alojzij Zorn.
Medvojno obdobje
Med prvo svetovno vojno je bila cerkev, tako kot celotna župnija, skoraj do tal porušena. Po vojni je bila med leti 1922 in 1923 na temelju stare cerkve in na račun vojne odškodnine zgrajena sedanja župnijska cerkev.stare cerkve in na račun vojne odškodnine zgrajena sedanja župnijska cerkev. 
Novo cerkev je blagoslovil vikar Ivan Kodrič, nadškof Frančišek Borgia Sedej pa je 22. oktobra 1925 cerkev slovesno posvetil v čast apostola Sv. Andreja. V glavni oltar so vzidali relikvije mučencev Sv. Krizogona in Sv. Sigismunda. Cerkev je obrnjena v smeri vzhod – zahod, zunanje pročelje je tridelno, s tremi vrati, nad srednjimi je prazna niša. Zvonik, visok 35,7m , je prizidan k cerkveni zgradbi v kotu, ki ga tvorita prezbiterij in stranska ladja na desni strani. Vrh zvonika se končuje z osmerokotno stožčasto streho, kar je tudi ena najopaznejših razlik s prejšnjo porušeno cerkvijo. Notranjščino sestavljajo velik prezbiterij, srednja ladja, dve stranski ladji ter zakristija. Prižnica iz belega in rožnatega marmorja je naslonjena na steber v glavni ladji. K njej vodijo kamnite stopnice, ki se vijejo ob stebru Glavni oltar z baldahinom je narejen v romanskem slogu iz belega, rdečega in črnega marmorja. Menzo tvori kamnita plošča na štirih stebrih. Tabernakelj je prostoren, zaprt z medeninastimi vratci. Nad njim sta postavljena dva kipa klečečih angelov. Ob straneh oltarja stojita večja kipa apostolov Sv. Andreja in Sv. Petra. Pod marmornatim baldahinom stoji razpelo iz umetnega kamna, delo Toneta Kralja (1962). Stranska oltarja sta nameščena ob stenah na sredini stranskih ladij. V oltarni niši levega oltarja je postavljen kip Matere božje z Detetom v naročju (barvan les, Tone Kralj, 1936). Desni oltar ima kip Sv. Jožefa, narejen iz mavca. Po navodilih zadnjega koncila so leta 1979 postavili oltarno mizo tako, da je obrnjena proti ljudstvu. Oltar je koprski škof Janez Jenko 12. julija 1981 posvetil v čast Materi božji. Orgle je leta 1927 izdelalo podjetje Kacin iz Gorice. Cerkev je bila ozvočena leta 1976. Notranjost svetišča je leta 1958 poslikal Tone Kralj. V polkupoli prezbiterija je naslikal podobo Sv. Duha v obliki goloba. Nad oboki srednje ladje na desni strani je podoba Marijinega oznanjenja, na levi pa slika Sv. Družine (olje na lesonitu, Tone Kralj, 1958). V desni stranski ladji (proti oltarju), visi podoba Sv. Ane, delo slikarke Mare Kralj.
Povojno obdobje
Prvo večjo obnovo je cerkev doživela leta 1958, ko je bila narejena podometna električna napeljava in po načrtih Toneta Kralja poslikana notranjost. Po dolgotrajnih in tajnih pogajanjih so 12. oktobra 1968 iz Italije vrnili dva zvonova, zaplenjena med 2. svetovno vojno. Ulita sta bila že leta 1954. Začasno sta bila postavljena v Dolu (župnija Jamlje), ker zaradi takratnih političnih razmer o vrnitvi v Jugoslavijo še ni bilo mogoče razmišljati. Opajska župnija je izplačala župniji Jamlje odškodnino v višini 750.000 Lir. Leta 1971 je podjetnik iz Italije uredil električno zvonjenje, leta 1991 pa je Marjan Bavcon iz Cerknega namestil elektronsko vodilno uro. Leta 1975 je bila cerkev deležna prve večje obnove. Na novo je bil obmetan zvonik, venec (korniš) nad zvonovi je bil utrjen z železobetonom, prekrita je bila streha, zamenjani so bili žlebovi in odtočne cevi. Vgrajena so bila tudi nova kovinska okna, line na zvoniku pa so bile zamrežene proti vdoru ptic. Prepleskana je bila celotna zunanjost cerkve in zvonika. Že v naslednjem letu 1976 je potres močno razmajal župnišče, zato je bila potrebna statična obnova in barvanje fasade.
Današnje obdobje
Zob časa seveda opravi svoje in tako je župnijski svet, po posvetovanju s strokovnjaki, spomladi leta 2009 sprejel sklep, da se obnovi cerkvena streha. Ta je ob večjih nalivih puščala na več mestih tako, da je voda uničevala tudi notranjost cerkve tako strop kot tudi nekatere stene. Pri odkritju stare kritine se je pokazalo, da je lesena konstrukcija strehe v zelo slabem stanju in dotrajana, zato je bil sprejet sklep, da se poleg nove kritine v celoti zamenja tudi lesena konstrukcija. Istočasno sta bili na novo ometani tudi fasadi nad stranskima ladijama, očiščen je bil nadstrešek zvonika in zamenjani so bili vsi žlebovi. Dela so se zaključila ravno pred božičnimi prazniki leta 2009. S prenovo se nadaljevalo tudi v notranjosti cerkve. Tako se je v letu 2013 izvedlo nekatera dela. V prezbiteriju sta bili napeljani sodobna električna inštalacija in osvetlitev. Nekatera mesta, kjer je omet razpadal zaradi vlage, ki jo je povzročalo puščanje strehe v preteklosti, so bila 
ometana s sušilnim ometom. V stranskih ladjah so bili izdelani novi stropovi in vsi na novo ometani zidovi so bili na novo prepleskani. V zakristiji so bila vgrajena nova aluminijasta okna, vhod v zvonik pa je dobil nova vrata. Zaradi invazije golobov je bila na zvoniku postavljena zamrežitev zvončnic. Staranje ni bilo prizanesljivo tudi do strehe župnišča, zato je bila tudi slednja deležna temeljite obnove na jesen leta 2011. Poleg nove lesene konstrukcije in nove kritine je bil na strehi narejen še železobetonski venec, ki je stavbo tudi statično utrdil. Obenem je bila na nekaterih izspostavljenih mestih zakrpana fasada, delno prenovo je doživel tudi vodnjak na župnijskem dvorišču.Sredstva za obnove je župnija pridobivala s prodajo cerkvenega nepremičninskega premoženja in z donacijami. Pri vseh obnovah pa so vedno pomagali tako z denarnimi prispevki kot s prostovoljnim delom tudi občani. Skladno z razpoložljivimi finančnimi sredstvi se bo z deli nadaljevalo tudi v prihodnje. Vsega tega pa seveda ne bi bilo možno izvesti brez zglednega sodelovanja med samo župnijo, KS Opatje selo, Občino Miren-Kostanjevica in PD Kras Opatje selo. Velik delež zaslug in zahvala gre seveda vsem občanom, ki so in še bodo kakorkoli pripomogli pri prenovah.